V brezskrbnih tresljajih,

obdana s kopreno sluzi,

ne iščem ne sreče, ne večnosti.

Le vzajemnost bi rada,

da se gubam v sožitju.

Hodim iz sobe v sobo

poslušam stene,

ki govorijo o času prej,

ter z enakomirnimi utripi

in odmevom lastnih misli,

štejem skozi dolge dneve,

tja proti deveti,

tja proti solsticiju,

proti kresu,

kateremu dopovedujem

naj me vzame.

Zasoplo igram na kožo zraka.

Žarim s temotnim sijem,

ter presevam počasi.

Naj oslepim. Nazaj zaspim.

levcek