Prebujajo se, spijo, niso živi.

okus po svoje v tebi osvežijo.

Jih vsak doživlja, ko se prebudijo,

kljub vsemu niso za občutke krivi.

Ko čas, odnos in vonj se v njih pomeša,

pod lupo svojih jih željà postavi,

kar v mislih nepravilnosti odpravi

in vse kar ne obstaja zdaj pogreša.

Je žal resnica dolgo že v okvari,

ko le sanjari in z vizijo gnjavi,

ker slajši zdaj so iluzije čari.

Okusa ni, je hrana že v prebavi,

sladice več nobene ni v omari.

Grenkoba v ustih je samo po kavi.

Pozablja, vse kar ni lepo, prikriva,

ohranja v sebi drobce le spomina.

Se čudi zdaj, od kod ta bolečina,

v prividu svojega sveta prebiva.

olgasem