v noči,
ki v pobrizgani omami
kipi v zrak kot brhke jagode
na belih pajčolanih mladosti
med nežnimi stebri
z jezikom,
kot v vročini runa
pokošene trave,
prepoteni mrak
prisluhne upanju,
ki zaspi tiho,
utrujeno
dolga noč
in prikrita samota,
ki se je rodila
ali umrla
iz brezbrižnosti,
prišel je čas za obračun
če srce že ni strohnelo
od sramu
skozi žarečo odprtino
prebodene maternice
iz glave prhne nežni izdih,
zaveje v zrak jeklen,
v neizpolnjen vek,
brez zaznave,
za vedno
zaspi, moj sinek,
v brezčasju bledih brez
v neskončnost,
zaspi, moj sinek
kodrolasi,
v tišini, v noči,
v trdni sen,
zaspi, moj sinek
Zelo pomenljiva, tankočutna, z izostrenim čutom za vse tisto, kar pritegne bralca, se ti je ubesedila pesem. V užitek se mi je bilo sprehoditi skozi njo, poet Bojan.
Z lepim pozdravom,
Sašo
Spoštovani poet Sašo! Najlepša hvala za pomenljiv komentar. Dolgo sem premišljeval, ali bi to pesem sploh objavil, ker se mi na nek način zdi tako - žalostna.
Lep jesenski dan želim, Bojan
Morda bi spremenila le začetek in konec:
v noči, v taki,
ki v pobrizgani omami
...
brez zaznave,
za vedno,
v smrt
zaspi, moj sinek,
v brezčasju bledih brez
v neskončnost,
zaspi, moj sinek
kodrolasi,
v tišini, v noči,
v trdni sen,
zaspi, moj sinek
v to gluho,
v to tiho noč,
v ta trdni sen …
Smrt je neizprosna in ob tako mogočenih stvareh radi zdrsnemo v patetiko ... premisli o predlogu in če želiš, popravi,
lp, Ana
Ana, hvala za predlog. Sem spremenil, ker patetiko na smrt sovražim.
Lep pozdrav, Bojan
Čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Bojan Foršček
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!