ko se zbudim, v ustih čutim suhost.

tako, ki je neprimerljiva s katerokoli suhostjo pred njo.

čutim lakoto.

tako lakoto, ki je nisem čutila še nikoli prej.

stalno prisotna, elegantna, nagnusna, čudovita.

vse to je moja lakota.

že več mesecev blodim po peščenih tleh,

okrog mene ni nobene rastline.

nikakršnega znaka življenja.

narava okoli mene strada.

suha je, lačna.

nagnusno suha.

čudovito suha.

v peščeni prostranosti mi je vroče,
zebe me.

pred menoj se vrstijo prividi.

moji prividi so resnični, čeprav neoprijemljivi.

prividi sitosti.

popolne, pristne sitosti.

borim se za vsak kanček sence.

moji nohti so umazani - za njimi se nabira pesek.

izpadajo mi lasje - moja koža je rumena.

noči v puščavi so mrzle - moje telo je začelo poganjati dlake.

da mi bo toplo.

moje telo skrbi zame.

ne iščem več sence.

ne iščem oaze, kamor bi se lahko zatekla.

ne iščem pobega iz puščave.
vse kar je moja lakota, sem jaz sama.

v vsej svoji čudoviti in elegantni nagnusnosti.

lucija marković