Sonce je davno padlo v morje,
pa sva še vedno risala preprogo poljubov.
Luna naju je zvedavo opazovala,
ko sva sanjala. O sanjah.
In sonce se je rahlo dotaknilo obzorja,
ko sva z rokami šivala mrežo ljubezni.
Besede so bile oblečene v najlepša oblačila,
ki sva jih nadela vsem nesrečnim ljudem,
jih postavila na pravljične gradove,
in se ljubila naprej, v neskončnost.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Edo Krnić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!