Preveč te je za moje razdrapane misli, sem
momljala, ko si parkiral avto na dvorišču. Razpasel si se kot
bršljan na podrtem zidu starega gradu, kjer smo se otroci igrali
kdo se boji črnega moža. S pološčenimi čevlji si potacal zadnje
ostanke spominov, ki sem jih potopila v čajno skodelico in ti jo
servirala ob petih, ko si pozvonil na vratih in s slinasto
prijaznostjo gladil moje dlačice, ki so se naježile kot ježevec, ki
je zasmradil tvojo jakno, ki si jo kupil na razprodaji.
Četudi si se jezil in prisegel, da ne boš šel več v živalski vrt,
sem se hihitala kot raztegnjena harmonika v rokah nadebudnega
mladca na tekmovanju harmonikarjev. Ja, preveč te je zame, sem ti
dejala. Na hitro sva se položila preko starega fotelja, ki so ga
razjedali čekani moljev.
Komaj sem čakala, da te pospremim do vrat, ki so škripala znano
zlajnano melodijo. Prav potiho sem siknila, da sem se te najedla
kot svežega kruha, ki sem ga kupila v pekarni za vogalom in ga že
med potjo domov trgala in si ga naskrivaj tlačila v usta. Le zakaj
sem prezračila stanovanje, ko so tvoji koraki zbledeli kot sprano
perilo na sosedovem balkonu?