Vsa gola leži ob nebesju lebdečem
in iskre vodovja zajema v dlani
jih ni podarila v brezupu gorečem,
utripa v skalovju, v mah črke trdi.

Še vedno brez vdihov, klovnesa razuma
sprejema tvoj prazni zasrenjeni mit,
obdana z brezupnim podtlakom poguma,
zamajana s tokom, zatkana v zlo bit.

Kar še tebe išče, ne najde več konca,
ki sta ga že davno ubila oba;
vejevje zagrinja ji prazno posodo.
V njej vsebnosti ni. Kje je meja sveta?

Lidija Brezavšček - kočijaž