Sežem s prsti
za stolpec
lepo aranžiranih
besed. Želim
zatipati smisel.
V zavesti, da
praznega prostora ni,
vztrajam in končno
zatipljem Nič.
Pogled mi spolzi
po fotografijah
establishmenta.
Bog, naj me
ustavi vsaj
kakšna razpoka,
detajl, a ta Nič je tako
gladek, da zdrsnem
kot čebela po plastičnem
cvetu na naslednjo
stran. Odtrgam
list, ga cefram
na dolge rezance.
Žvečim v zadnjem
poskusu, izsesati
nekakšen okus.
Šele ko izpljunem,
posumim, da je bilo
mišljeno kot
degustacija Niča.

Leona