Kako me včasih razjezi, 

ko pravijo ljudje:

"Upokojenci imajo čas."

Se vam zdi? Meni ne.

Svoj čas so odslužili, 

za družino, za službo, za svetovanje podarili.

Zdaj ko njihova energija pojenja,

ko ni več koristi od njihovega življenja.

Pa pozabljamo minulo delo,

vse kar se je od njih takrat dobilo, vzelo.

Se razmišlja, da so le še strošek,

da jim ne pripada več priboljšek.

Saj me več ne vidi in ne sliši,

ko dementen tava tam po hiši.

Kje zgubili smo vse spoštovanje,

niso nič več vredne želje in njih s(t)anje?

Kam smo založili vljudnost in hvaležnost?

Zakaj vsi vidimo betežnost?

Ker smo mi jo povzročili.

Nismo jih dovolj ljubili,

ob starosti jih le zapustili.

Saj dovolj je le beseda, 

objem in izgine beda.

Ta občutek nisem vredna vreden,

zdaj ko nisem več za delo, nisem čeden.

Da brezciljno v dalj ne zrejo.

Ko poslušaš kaj vse vejo,

vzameš čas si, da lahko povejo.

Bogatejši si, ne le za deljeno znanje,

ampak za občutek in priznanje.

Čas je njihov res veliko vreden,

za zanamce prav izreden.

olgasem