Neslišno,

kakor list, ki zdrkne z uvelega debla,

vstopi v njeno sobo,

rahlo pripre vrata,

nežno zastre zavese.

Previdno stopi do njene postelje.

Noče jo prebuditi.

Zagleda se v njen mili obraz,

svetli kodri ji nevsiljivo padajo čez čelo,

kakor kapljica vode, ki usklajeno preko slapu drsi.

Povsem umirjeno

se še enkrat zazre v speče telo

in kakor udav

grobo roke okoli vratu sklene.

Stiska in stiska,

uživa ob tem,

simfonijo si mrmlja,

zapre oči.

Šele ko hladen piš

iz mrtve kože zaveje,

sprosti prijem,

se nasmehne

in odide.

Edo Krnić