Ne vem, kaj jo je prineslo
v avgustovsko popoldne.
Staro pesem.
Privrtinčila se je z vročim zrakom,
ki ga je veter prinašal z morja
in se mešal z odmevom japonk na razbeljenih kamnih;
z vonjem pričakovanja,
ki je bilo tako močno, da je bolelo
in ga ne bom več doživela.

Solza je brez sledu stekla pod kožo
in se na notranji strani ustnic,
v levem kotičku, zasušila v droben kristal.

Vsake toliko preverim z jezikom,
če je še tam.

nada pecavar