Vse je preveč,
kot pet trojanskih konjev, pred mojimi vrati,
za vsakega vem, da je past,
a vsak mora pasti.

Toliko žalosti, da ni časa,
ni volje, ni miru,
vsak ta konj, pomeni bolečino,
katere solza ne priteče.

Vselej vem, da moral bom pet krat na led,
da izbruham ves drek, ki sem ga goltal,
da sestavim ta kaotični nered,
da končno smisel dam na tla.

Toliko bolečine me še čaka,
saj pustil sem jo na strani,
z izgovorom, da nimam časa,
zavezan na sani.

Velike sani, ki spuščajo se po vzorcih,
ki preteklost jih je zarisala,
ko metal sem sebe stran,
za druge volja je pisala.

Tako me strah je teh pasti,
čeprav vem, da niso za Sizifa,
da jih bom vselej opravil,
in začutil razbremenitev pritiska.

Nekoč, ko bom "odrasel".

Roko