Še včeraj se je moja stopinja bleščala

sredi zelenega polja in barvitih cvetic

še včeraj imela žareča sem lica

in smeh se raztezal sredi mojih je lic

Še včeraj bile so rosne oči

pa ne od zadane bolečine

veselo so gledale v širni svet

in čakale cvetice

sredi mrzle zime

Kaj bo prineslo življenje

so se vila moja vprašanja

ali bo polno zvezd in sonca

ali pa burja

ki se nemilostno v mene zaganja

Odgovora nisem našla nikjer

prehitro sem pot življenja hotela spoznati

nisem mogla odpreti nobenih vrat

niso me mogli ogreti žarki zlati

Bilo je ogromno zmot

ki bi jih danes z veseljem zašla

a lepa mladost in rosna leta

niso pustila

da bi v vrtincu življenja srečna bila

Prekrižala pot mi je radost iz tvojih oči

zanje bi gore in morja premaknila

vse na tem svetu bi žrtvovala

samo da tvojih bi rok se dotaknila

Pa te roke predrage so me zlomile

bolečino in žalost so v oči mi nalile

niso pustile

da bi srečna hodila

želele so

da bi vse izgubila

In ko sem ostala sama na poti

ki me vodila je v neznane kraje

spoznala sem

da sem v strašni zmoti

ker tvoje roke imam od vsega najraje

Pa pred mano se širijo polja zelena

glave odpirajo barvite cvetice

modri oblaki pa  lepšajo pesmi

ki jih podarjajo  prelepe ptice

Še dosti lepega se najde na svetu

zato je vredno čutiti spoznanje

da si želiš vse doumeti

in da stremiš

da obdaja te znanje

Pozabiti moram na ljubezen bolečo

pozabiti moram na kupe zlata

srce moje naj poklanja mi srečo

da bom brez tebe srečna bila

Milena