To noč sem jo videl! Žarela je krasna

kot jutra avgustovskih dni,

bila je prelepa kot noč tiha, jasna,

oh, srečne te moje oči!

Bila je ob meni, se sladko smejala

ujeta v mojih dlaneh,

me gledala, kot me le ona je znala

z ljubeznijo v svetlih očeh.

Igrivo priznala, da hoče le mene,

privila se k meni tesnó,

pozabil na upe sem vse izgubljene,

kako mi bilo je lepo.

A jutro zbudi me. Končajo se sanje.

Na postelji zopet sem sam.

Obrise ljubezni in sreče nekdanje 

ukradel mi beli je dan.

Tomaž Berginc