Vsak ima knjigo,

v kateri ima zapisano življenje.

Večina ima debele bukle z dolgočasno vsebino.

Otroštvo, družina, služba, ljubezen.

Po možnosti še pes, prikolica in vrt.

V moji hodita tragedija in komedija z roko v roki,

ljubezen in bolečina sedita na istem čolnu,

krmar je pravljična oseba,

vihar ni redkost,

intrige so dodelane,

res pa je, da nima umora.

Vseeno imajo ostale knjige bralce,

na moji pa se nabira prah.

Kritiki pravijo, da moram vsaj nekaj strani spremeniti.

Raztresenost zamenjati s pedantnostjo,

neurejenost z eleganco,

smeha naj bi bilo preveč proti koncu knjige,

tudi ironije naj bi imeli bralci hitro dovolj.

Bolje bi se počutil mrtev, kot da na novo pišem knjigo.

Edo Krnić