
Zlagam rime, ritem, da ujamem shemo.
Zraven rišem še haiku, preštevam zloge,
prave pesniške oblike, zdrave sloge,
še bogate stihe. Joj, imam že tremo.
Nočem spet zaplesti v znane se v klišeje,
iščem in prebiram pesnike priznane.
Skoraj že obupam, muza name plane.
"Hej, previdno, pesmi so iz fine preje."
Muza moja nehaj, panika me grabi.
Strah me je, da ne uničim spet prediva.
Misel, daj pomagaj, duša pesem rabi.
Svet čarobnih čipk besed se mi razkriva,
nežno ustvarjalnost prava vase vabi.
Amaterska rima buta, me izziva.
Za globoko zdaj pesnitev ni ideje,
danes pravega navdiha res ne najdem.
Raje grem kar spat, saj noč se mi že smeje.
Mene je tvoj Navdih navdušil. Rada že zjutraj preberem poezijo, ki ji ritem in rima ne delajo težav in ima prisotne tudi humorne elemente.
Edino kakšna vejica štrli ali manjka (pa to ni kritika).
Lp, Marija
luštna rimanka
lepo si popravila, zdaj so vsi prvi zlogi pudarjeni in lepše teče, vsebinsko pa nagajivo zbada
lp
pi
Ja, Marija.
Veš, moje vejice so kakor divjaki na spomladanskem drevesu. Te znam obrezat, vejice v poeziji, so pa druga pesem. Tukaj se pa vedno zgubim...
Lp. Olga
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: olgasem
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!