Ko cepimo tujo izkušnjo žalovanja na svoje organe - na jezik ali kožo dobimo nekaj novega, kar je hkrati domače in živi svoje smotre. Vonjamo oster zrak. Dlani polagamo preko oči, da ne vidimo bistva. Zatorej obupano iščemo različna plemena, ki bi na glavah namesto nas nosila vence žalnega cvetja. Kmalu odkrijemo tujo posest na domačem gruntu. Opazujemo, kako v prst časa Avstralopitki zasejejo sramežljiva srečanja v gaju prepolna hrepenenja in ljubezni. Odkrijemo poljube pod starim parazolom ob jesenski pripeki. Zdivjamo v ples, med naučene korake. Bežimo pred udarci, molotovkami in psovkami, ker lahko izgubimo mnogo več kot le Pepelkin čevelj. Včasih pa iščemo nalivnik, in ga naivno počakamo, da nam narekuje klene povedi, o lastnoročnem pisanju pisem Dedku Mrazu, ker to mu je všeč, samo, ne smemo premišljevati predolgo o pravopisnih zakonitostih, da se tinta ne osuši. Papir bo že prenesel težo rok, slovničnih napak in novoletnih želja, kaj pa pero? Obrnemo ga malenkost navzgor, da namesto nas in črk na testament vdolbe razo skomin. Mesto se bo med tem prebudilo izpod kupov ruševin. Po vaseh bodo na vse zgodaj odpirali brane. Veter bo pel balade o pogrešanju. Pred gimnazijo se bo utrgal oblak. Med prsti nam bo kapljalo minevanje. Na bosa stopala bo kmalu začelo snežiti. 

Jernej Jager