Po polju cvetočem sva srečna hodila

z željo vročo

 da vedno bilo bi tako

nad nama sijalo je sonce prevroče

a kmalu je sivo deževje prišlo

Sivo deževje je zbližalo naju

da sva za roke se močno držala

od sreče si nežne poglede delila

z željo da skupaj bi vedno ostala

Je najina pot kruta bila

prevečkrat zadala polno je ran

da sva se vračala na polja cvetoča

kjer kamen in cvet je nama bil znan

So v srcu bili nama žarki pekoči

so bliski stresali sivo nebo

kamenje in prah je zasul najino pot

bodice pa so bolele močno

Bodice so rasle iz rože cvetoče

ki srcu je najinem ljuba bila

opajala naju je z vonjem dehtečim

a kmalu prekmalu od naju odšla

Milena