Sredi neskončnega polja stojiš

mahaš z roko mi v pozdrav

sreča obliva mi moje srce

da si končno ljubezen spoznal

Počasi se bližajo tvoji koraki

prsti tvoji papir držijo

nočeš povedati

 kaj piše na njem

hočeš

 da me rane skelijo

Prosim te nežno za vsako besedo

ki se na belem papirju bliska

od groze odtegnem od tebe obraz

in slišim tvoj glas

 ki veselo zavriska

Ponovno uspel si me nalagati

list je prazen brez vsake besede

moje solzne oči pa iščejo sled

da bi našle tvoje poglede

A pust in prazen je tvoj obraz

sreča se čuti na njem

da me raniti uspelo ti je

ko zgrožena v prazen list zrem

Milena