Včasih se mi v srcu nekaj zgane,
ko dogodek prizadane ali gane.
Besedam intuicije prisluhnem,
potlej kot gejzir izbruhnem.
Besede se v meni vrtijo,
vse naenkrat ven želijo.
Včasih sem se bala,
da me družba bo izdala.
Tvoje sem le potrditve si želela,
da le vame boš verjel, verjela.
Zdaj je to odteklo,
je kot vetrobansko steklo.
Poslušam vseh ljudi izreke,
a se ne prepuščam toku reke.
Rada svoje misli pišem,
jih s podobami orišem.
Vsak, ki bere jih občuti,
a ne more vsak, kot svoje čevlje jih obuti.
A lahko so mu v razmislek zase,
da se res zavzame in pogleda vase.
Ali pa le mimo mu zbežijo
in v pozabo se zgubijo.
Vse odvisno je le od srca,
kaj lahko sprejema in odda.
Jaz pa pišem vse kar mislim, čutim.
V sebi dobro se počutim.
Ne bojim se tvoje sodbe,
v tebi melodija je drugačne (z)godbe.

olgasem