Pred Njo ne umikaš
svojega lica,
da bi te ne videla nemočnega,
ko ti utekočinjeni kristali
privrejo iz srca.

Pred Njo ne skrivaš
drgetanja svojih mišic,
ko stojiš pred prepadom,
za katerega te je strah,
da ga ne zmoreš preskočiti.

Pred Njo ne prižigaš bakel,
da bi se pretvarjal,
da ne hodiš čez temo,
v kateri ne veš,
kam polagaš svoja stopala.

Spustil si jo
v najsvetlejše sobane
svojega obstoja;
v svoje najtanjše žile;
v svoje črevesje
in gnojne razjede.

Z Njo si delil klop v parku,
ko si kot klošar
prosjačil za drobiž;
z Njo si delil
najveličastnejše orgazme
svojih navdihov.

Nikoli ni prišla čez neodprta vrata,
nikoli jih nisi
zaprl za Njo-
tako organsko in vseobsežno
si vse stavil
na tisto rdečo trinajstico,
na katero si namesto kroglice
v vrtečo ruleto Življenja
zakotalil svoje Srce.

Ker si čutil in verjel,
da je Ona tista,
ki zmore
s tvojim Peklom in Nebesi.
Da je Ona tista,
s katero boš zmogel
čež živo blato močvar,
čez puščavske sipine,
čez skalne previse
in razpenjene valove oceanov-
zmogel čez vse,
da bi zvečer zaspal
in se zjutraj zbudil
v Ljubljenem objemu.

Hovk