Planine prebadajo nebo.

Sedim na klopi z razgledom,

zamišljeno paberkujem po preteklosti.

Kaj drugega neki!

Zaslišim stopinje.

Nekdo prihaja v mojo samoto.

Klop je dolga in udobna.

Najmanj za dva, pomislim.

Morda prisede, novodošlec.

Ah, kje pa!

Ozrem se v smeri prihajajočih korakov.

Dih mi zastane.

Mladenka dolgih plavih las,

modra poletna obleka ji sega do kolen,

sandalci s pentljo objemajo beli nožici.

Trak v laseh, moder in širok krasi pričesko.

Polne, jedre prsi,

ozki boki ...

pa komaj zaznaven nasmeh na ustnah.

So iskrice v očeh?

Prisede.

Saj je prosto?

Vesel sem.

Deliva del življenja,

deliva trenutek.

Kot da bi jo že od nekdaj poznal, se mi zdi.

Prekriža nogi in se udobno namesti.

S pogledom zatava tja med skalnate vrhove.

Tam srečava drug drugega.

Pa saj se poznava!

O, kdaj sem jo že doživel,

kdaj objemal,

kdaj poljubil,

jo držal za roko,

preko ramen, okoli pasu.

Spet je tu, vsa sveža, razigrana,

hudomušna celo.

Ponudi mi roko v pomoč, da vstanem.

Potem nekako odplava s sapico,

obrne se komaj še in pošlje poljub.

Ah, ti moja moja Mladost!

Brezinbor