Sonce se prikradlo je na drugo stran podstrešja;

čutim, da ljubeče mi sledi, kamor le grem ...

Prej, tam pod drevesom je sušilo moje solze,

veselilo se je z mano, ker mrk ni legel na srce.

Sonce ve! Bile veselja solze so in »slik z razstave«.

Slikarja Hartmana veliko slik je izgubljenih,

ostala pa je večna glasba Slik z razstave ...

... ker ljubljen zvok ostane in ga človek poje!

Tako zdaj pojem tone spevov tvojih;

pesem tvojih rok, oči cigansko temnih,

objemov močnih, ki so varovali padce.

Padala sva skupaj v lepo, včasih v lažno.

Praviš, da se vdajam delu in usodo ljubim ...

Res, poti usode nerazumne so najlepše.

Nada