Reka tiho teče...
Veš, danes sva se srečala…
Meglica se je spuščala
na prve znake zapuščenega dneva,
stala sem tiho ob vodi,
poslušala skrivnostne pripovedi,
prisluhnila kaj mi veleva…
Obrnila sem obraz na senčno stran,
prihajal si tujec, meni tako znan…
In kamenje sivo, prepredeno
z algami časa je oživelo,
drevesa so upognila se k tlom,
posušeno cvetje je ponovno vzcvetelo.
In reka je potiho svojo pot odšla,
zavila naju je v trenutek in ponesla tja.
Svet se je vrtel in čas mrtev oživel
vedela sva brez besed dovolj je bil pogled...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nuška Golobič Malena
- 27. 11. 2007 ob 15:27
- Prebrano 1452 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 718
- Število ocen: 26
