Spomin nas vedno zaznamuje.

Ko dogodki se zgodijo,

nekaj časa še zvenijo,

se spomini v nas rodijo.

Nekateri se zgubijo,

drugi tam nekje lebdijo.

Po svoje se izraža pluje.

Ne zaznava vsak enako,

nekateri so z napako.

Damo svojo jim oznako

ker z osebno so navlako,

našo čustveno omako.

Obnavlja se, na novo snuje.

Dogodek mene zaboli,

a tebe spon osvobodi.

Še v meni upanje žari,

v pozabo tebi izzveni.

Ta čas ga briše in krepi.

Malenkost včasih osrečuje.

Spomini taki, drugačni,

niso pravi, ne napačni.

Huda 'skušnja, so temačni,

z bolečino so oblačni.

Ljubeznivi so privlačni.

Izdolbe, dušo oblikuje. 

A spomini niso spisi,

so dogodkov le obrisi,

Včasih v duši so zarisi,

to občutkov so prepisi,

so izkušenj s čustvi risi.

Nas s časom tiho uničuje.

Rad bi včasih jih pozabil,

jih za vrat močno zagrabil,

če bi dalo se, pohabil.

Čutiš, kot bi dušo grabil,

Nič več vase jih povabil.

Iz joka v smeh mu nič ni tuje.

Tudi lepi te morijo,

ker se več ne ponovijo.

Tam globo v tebi spijo

in ponoči te budijo,

v miru sploh te ne pustijo.

olgasem