Včasih se na nebu zberejo temni oblaki
potem pa, ko se znoči
jih kakšna čudovita in velika strela osvetli.
Bog groma ob tem jezno zarenči.

Takrat v daljavah občuduješ
lepoto razjarjenega vremena
in upaš, da ti ta ujma ne bo naložila
nekega hudega bremena.

Celo noč poslušam,
kako se strahovi po hiši lovijo,
se po starih stopnicah podijo,
da se deske pod njihovo težo krivijo in kričijo.

Ropotanje dežja me pomirja.
Veter pa, ki krošnje dreves upogiba
prisili me, da se kot zajec v duplino
pod odejo zavijem
in se pred divjim vremenom nekako »skrijem«.

Dežne kaplje umijejo utrujeno nebo
zalijejo rože in zemljo napojijo,
da se ljudje naslednji dan
v čudovito jutro zbudijo.

Strahovi so ponoči oddivjali svoj ples,
stare stopnice bodo videle moj mizarski bes
in zvečer bo tiho stopnišče
me zazibalo v miren sen.

Tomaž Jevšenak