Voda...
Nič ne zariše
tako mirodajne črte
na stene iz kamna in opek,
na srčne prekate
in prosojne tančice duš,
kot to stori voda.

Ko si tistega dne,
ko ti je jemala snovnost
kriknil od groze,
so potomci vrabčkov,
ki jih nisi streljal
z zračno puško,
tvoj krik ponesli
na vse štiri strani neba.
Konji, ki niso spoznali
zamaha tvojega biča,
so svoja kopita
položili na zemljo,
in ti ponudili

svoje neosedlane hrbte.
Cvetje, ki si ga vdihnil
in pustil dehteti,
te je priporočilo zvezdam.
Psi in otroci,
ki si jih pobožal,
so tekli kot sli,
da tvoje  skrbi
porazdelijo na rame,
ki to zmorejo.
Starci, za katere si vstal,
da so lahko sedli
in osamele vdove,
ki si jim nažagal drva za zimo,
so ob večerih molili zate.

Kamorkoli si stopil
in zasejal svojo Mehkosrčnost,
te ni pozabila

nobena ped Zemlje.
Voda
četudi blatna,
je do razpoznavnosti
izmila naše obraze.

Hovk