padla je ob postelji in se pričela tresti
ko sem zavpil da bom odslej spal v kuhinji
bednik
smrt ni čakala
prišla je in odgriznila svoj košček
danes molčiva
sto strupenih kač mojega jezika
se je razbežalo
laži in kraje
vse te mrtve vojske
ne znam reči oprosti
prekleti denar
ali je vreden tega koščka duše
prijela se je za glavo
kot bi ji nataknili trnovo krono
in padla
nosim ji sok
spominjava se dedkov in babic
dihaj
dihaj
odmeva v jami moje izpuhtele jeze
Čitam i čitam i čitam... veoma me dotakla ova pesma, Miko. Bez reči sam, samo kulja nešto u meni...
pozdrav, jagoda. v nekaterih ljudeh je otroška duša in so dosti bolj občutljivi kot si mislimo. potrebujejo nego, hkrati pa morajo nastopati kot odgovorni, samostojni ljudje. ni vedno lahko.
hvala, da si najdeš čas za mene, me veseli.
lep pozdrav,
m.
... spominjava se dedkov in babic ...
miko, pesem je življenjska, odkrita, najbrž doma v vsaki hiši.
Bodi Dobro, Caki
hvala, Caki.
lep pozdrav,
m.
Pesem s preskoki, padci - ne vemo, kdaj je prišla smrt in kesanje in tako je poziv dihaj pomemben tudi za bralca te pesmi, ki z besedami ustvari vrenje občutij,
čestitke,
lp, Ana
Čestitke, Miko, tudi mene se je pesem močno dotaknila in ob vsakem ponovnem branju se mi odkrije nova plast, nov pomen.
Čestitke!
Lp, Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!