Sam.

Osamljen na robu avgustovskih dni,

osamljen na robu poletja

kot šopek uvelega cvetja.

Sam.

Kot list, ki ga veter odnese,

odnese od drugih ga stran,

odnese neznano ga kam.

Kam?

Tja daleč čez pusto ravan,

čez tihe samotne stezice,

čez mrzle jesenske meglice.

Tam.

Odstrejo se temni oblaki

in ni več ljubezni, trpljenja,

bolečega ni hrepenenja.

Tam.

Ostane le modro nebo.

Saj snel si bom prazno srce,

pozabil na srečo, gorje.

Tam

ne bom več

sam.

Tomaž Berginc