Moja mala deklica rada se igra,

skače, pleše, se lovi, šteti zna do tri.

Lego kocke, barvice, dolg čas res ji ni,

ko posije sončece, na trato odhiti.

Kadar zunaj pada dež, k babici ubere pot,

knjigo pravljic ji poda, saj brati še ne zna.

Stisne se v naročje ji, ždita na gugalniku

in prisluhne pravljici z odprtimi očmi.

Babi bere, se smeji, rada jo ima,

pazi, da ne zmoti se, saj vnukinja vse zna.

Če pa kdaj kaj izpusti, a vnukinja molči,

ve, da mala sladko spi in knjigo odloži.

Je gugalnik krasna stvar, ju guga sem, ju guga tja

in kmalu spi še babica, motiti se ne da.

Ko knjiga zdrsne ji na tla, se mala prebudi,

pocuka babi za rokav, spet pravljico želi. 

Antonija