Ne, nočem turobnih oblakov v kričanju neviht nemoči.

Ne potrebujem izzivov bolečih plazov obupa.

Ne maram brezupa orkanov vetra, ki se podi skozi misli.

Ne želim nemirnega trepetanja v strahu samote.

Niso mi všeč objokane oči pozabe ljubljenih ljudi.

Hočem, želim, potrebujem ...

Ah, ne.

Vse imam, tukaj v meni je.

Plezam proti vrhu.

Včasih zdrsnem v globel.

Zgubim smer, ni zvezd, sramežljivo sonce za oblaki.

Ni opore, podpore, naveze.

Bingljam v negotovosti. 

Nisem sama, so dobre duše, kot jate ptic ščebetajo, prhutajo, svetujejo, a so brez moči.

Ne najdem, ne slišim srca.

V bistvu samo šepeta ...

kje si, kje si, kje si?

Zaprem oči, 

Tu sem, tu sem, tu sem...

olgasem