Moje življenje prehitro se odvija

čas prehitro mi drvi

polno je veselja

a včasih prava polomija

Stokrat si prišel v moje naročje

iz mojih oči si roso pil

smejal se in mi pesmi  pel prelepe

sedaj pa si me izgubil

Včasih si me prosil dneve in noči

naj se ustavim ob stezi tvoji

a nisem zmogla in nisem hotela

preveč so me ranili koraki tvoji

Ne veš

da si me zlomil ti

mogoče pozabil si svoja dejanja

zdaj pa prepozno je

 da bi vrnilo se

in tudi  ti prišel si do istega spoznanja

Zato pa sediš v samoti in kradeš si dan

ki ti preteklost vedno obuja

gledaš v nebo in žal ti je zadanih ran

a usoda nesrečo ti ponuja

Nič ne zbledi kot si želiš

še dalje živijo kruti spomini

nikoli pozabil ne boš vseh teh dni

poleti

 jeseni in ne pozimi

Milena