Z domišljijo
ublažim težo

ostrino belega dneva
ki hoče vezat
preteklo z danes

z domišljijo
mehčam preostre robove,

spreminjam podobe
v nasmeh s poljubom,

obračam ti vrat drugam
da izborim svoj teritorij,

takrat prilepim
in mehko sladek
je okus tebe,

v domišljiji sem doma,

tam si lajšam ostrino,
v mehkobo občutkov,

takrat ko ne veš,
takrat si vzamem največ.

V lahkem koraku
ti prilepim poljub,

kot veja vijugam
in še vedno ne veš.

Ker ne veš,
pišeš drugače,

meni je z drugače
uspelo še več
in bolj sladko.

Ti sprašuješ pesem,

jaz si vzamem te,

celega z njo.


hope

IŽ-lev