
sestradan otrok sem
ki zgrabi
ponujeno rezino
nisem lačna kruha
goltam stihe
vseh vrst
vso lakoto za nazaj
skušam potešiti
goltam bruham
goltam sčasoma
grizem izpljunem
ko ne bom več lačna
bom drugačna
Mateja, ni kaj posebej dodati. Lepo si ubesedila svoja občutja. Naj se zlepa ne nasitimo poezij. Takšnih ali drugačnih, svetlih, temnih ...
Pozdrav!
B.
Moj duh se hrani z ustvarjalno mano ali prano, ki je čista sončna energija, moje telo, pa rabi snov da se premikam, delujem. Brez mane bi bilo moje fizično bivanje ubogo in klavrno.
težko se ovemo, da živimo tudi z ozirom na um in zaman poskušamo iz narave izpeljati kar bi zadostilo tudi naše duhovne potrebe. pri vseh ljudstvih iz davnin najdemo pesmi in ja, religiozna bitja smo.
ni skrbi, da bi se tega nasitila. mogoče tudi na našo nesrečo, saj si včasi zaželiš miru od večnih vprašanj.
iskrena izpoved.
lp, m
Brezinbor, Svit, Miko, prisrčna hvala za odziv.
LpM
Tudi mene se je pesem dotaknila, črtala bi le drugi verz druge kitice (tega mi ni manjkalo), premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Hvala, Ana, sem ga brisala.
LpM
Čestitke k pesmi o posebni lakoti,
lp, Ana
Hvala, Ana, za podčrtanko.
LpM
Ojoj, šele sedaj opazila napako.
Podčrtanko. No bi jo očitno dala rada na podstavek.
Lp. Olga
Miko, prisrčna hvala za spodbudne besede.
LpM
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Mateja Vrhovc Mestnik
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!