Včasih se mi zdi,
da iz mojih ust pride beseda,
kar tako – kot, da se njen šef (možgan)
tega ne zaveda.

Kar tako iz ust izleti nekaj
kar prah dvigne
in se potem nešteto ljudem
to grozno zdi
kako in od kje ti je to bilo treba?

Spet drugič,
pa, ko bi bilo treba;
ne najdem besede,
ki bi jo izgovoril.
Tam gor v uradu, kjer se take stvari dela,
nekdo zataji, se za omaro skrije
in čaka kako se boš izvlekel iz tega.

Včasih je grozno biti jaz,
drugače se kar dobro izteče,
včasih pa bi se raje pod odejo skril.
Če otrokom pomaga
naj tudi pri meni zaradi tega
zlobna kritika omaga!

Moj svet so fotografije in besede;
ne znam z ljudmi.
Začuda, me razumejo psi.
Prijateljev le malo okoli sebe zbiram
in zato zaboli,
ko se kakšen odloči,
da odide – stran iz moje smeri.

Včasih je grozno biti jaz,
drugače pa se, kar dobro izteče.
Ljudje smo zapletena bitja
nekatere užali pogled
spet druge kar neka naključna beseda.
Spet tretjim se zazdi,
da je bil tvoj objem nekaj,
kar njim niti pod razno ni treba.

Bolj, ko živim z ljudmi
rajši imam pse.
Njim ni treba ničesar dokazovati.
Oni takoj vedo kdo si!

Tomaž Jevšenak