Zakaj se mi zdi
v modrih očeh
kraljestvo modrine

med dvigovanjem
galebjega krila
postajam veter
ravnotežja,

ne svetilnik,
ne lampa blizu zadnjega vlaka,
ne ladja na krovu ravnine,

v novi val zaplavam,
ni višine, je dolžina,
proti očesu modrine,

tako globoke so oči
vetra dneva v vabi nočne teme,

galeb, kdo bo tvoja odeja
na prsih nocoj iskala
položaj najmehkejše
topline,

preplavam in ujamem
čas, pa te pokliče zavest,
naj bo tiho,

tiho.


hope

IŽ-lev