SLOVO OD DEDIJEV

Okoli mojega srca burja,

ki ne prinese zavetje borjača,

ampak praznino.

Globoke vode so utopile življenje,

pregloboke, da bi življenje moglo

poleteti na rumenem listu vročega poletja.

Zaplapolala je burja v sunke nevihte.

In strla vez.

Ostala je le gola korenina.

Moja praznina.

Ponovno snidenje je moje upanje.

Kolikor je smrt grozna, smrt ne more ločiti ljubezni.

Dedi je zapustil življenje, toda ne mojega življenja.

Kako naj mislim, da je sploh umrl, če pa je še tako živ v mojem srcu.

Čutim neko nadaljevanje, ki se ne zlomi.

Kaj je potem ta smrt drugega, kot neka nepomembna nesreča na moji poti, zakaj naj dedi ne bi bil v mojih mislih samo zato, ker ga ne vidim.

»In smo kot listje rumeno ljudje, in kot veter življenje to naše«

zdenko

zdenko