
Ta šalica kave me spominja vsako jutro,
da je smisel večkrat grenek kot kisel.
Človek deluje večkrat revno,
je pa preveč bogat.
Vendar, ko trpi,
pride večkrat do ljubezni in sočutja.
Ali ni žalostno, da mora bolečina
povzročiti dobroto iz produkta?
Tako smo sposobni sodelovanja,
tako nesposobni to razumeti.
Tako smo izgubljeni v varnosti,
da je nuja preživeti
razlog za obsojanje in izkoriščanje.
V bistvu pa živimo za ljubezen.
Prekleti naravni ekstrem!
Kakšno vreme ...
Človeški eksistencialni problem.
Res, blagostanje ljudi ne spodbuja k človečnosti, individualnost, ki je sicer nujna za avtonomijo slehernega, se manifestira v svoji negativni luči. Nesreče vedno obudijo to "človeškost", toda ko minejo, se spet obnašamo po starem. Kaj ni nenavadno, da na "Planetu obilja" strada in trpi razna pomanjkanja domala milijarda ljudi. Očitno je, da bogate države in vlade nemilostno izkoriščajo manj uspešne, ki jim "pomagajo" z ugodnimi posojili tako, da vladarjem teh držav ponudijo gotovino, ki jo le ti stlačijo v svoj žep. Tsunami migracij priča o tem, da ljudje bežijo pred revščino tudi vojnami, seveda, čeprav je "doma najlepše," tvegajo svoja življenja. Pohlep bogatega zahoda uničuje ravnotežje na Zemlji. Žal mi je da pripadam tej "privilegirani rasi..."
Svit, ti meni bolj kot ne bereš misli. In lažje je prenašati vse to, če imaš sotrpina :) (ironija par exelance).
OJ, Roko, blagor vsakemu, ki se ZAVEDA da živi-mo na istem nebesnem telesu.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Roko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!