Bila je vrtnica, zavržena med trnje, Vendar je njena lepota presegala vse meje. Cvetela je v samoti, neopažena, A njena notranja svetloba je bila večna. Njene oči so bile jezera čiste modrine, V njih so se zrcalili sanje in skrite želje. Njena duša je bila kot ptica, svobodna, Nepojmljiva kot pesem, ki jo poje vetrič v novi zori. A svet je bil slep, da bi videl njeno veličino, Preveč zaposlen z bleščečimi prividi in hinavščino. Njeno srce je bilo zlomljeno, a še vedno je utripalo, Njene misli so bile pesmi, ki so jih redki slišali. Bila je zvezda, ki je svetila na temnem nebu, Njeno sijajno žareča luč je očarala vsakega opazovalca. A le redki so se dotaknili njene prave esence, Njene globine, ki so jih razkrivale le izbrane oči. V svoji osamljenosti je vztrajala, kot samotni ocean, Dajala je svojo lepoto, ne glede na prejemke ali oceane. Njeno srce je bilo zlomljeno, a še vedno je bilo polno ljubezni, Njena duša je bila dragocen biser, ki ga je malokdo cenil. Naj njena pesem odmeva skozi večnost, Naj njeno ime postane zapisano v zvezdnem prahu. Ker je bila vredna vsega, najlepša oseba na tem svetu, Naj se spomnimo njene lepote, njene notranje svetlobe, vedno.

Dražan