Ma je čuden ta moj čas,

malo boli, malo poboža,

velikokrat oziram se na vas,

čeprav vem, da me to ogroža,

duša je zame, ni tu za nas,

telo je pre polno, gori mi koža,

me duši že prekleto,

zategnem bolj pas.

Me ljudje, ki jih maram,

zgrabijo za vrat,

me nočejo spustiti, želijo utopiti,

v čaši nešteto krat.

Mi ni  mar si rečem,

čeprav samega sebe opečem,

na ognju drobnih laži,

mečem si pesek v oči,

Tu duša se izgubi,

da lahko se najde,

tu nekdo umre,

da zagorijo nove baklje,

tu konec je začetek,

in začetek je konec,

mu modrec ponudi misel,

a te je le drobec.

Želim vam le dobro,

človeku in življenju,

pokažem vam skromno

na potovenja tem odseku,

da lažje je dati kot vzeti,
se bahanju z imetjem upreti,

saj vse kar imate je duša,

pa še ta vas, ves čas, preizkuša.

Roko