Živiš na gradbišču...
K sebi vzameš bolnega starca
in mlado psičko,
ki jima je povodenj vzela dom.
Njemu zjutraj,
skuhaš kavo;
njo pelješ na sprehod,
da lula in kaka.
Potem ne zavihaš rokavov,
le pljuneš v roke
in v njih pljuvaš do poldneva.
Starcu in sebi skuhaš makarone,
ki ti jih je prinesel Karitas,
preliješ jih s pelati,
ki ti jih je prinesrl Rdeči križ.
Nekaj od tega dobi psička.
Znova pljuneš v roke.
Pljuvaš do večera.
Zvečer preden s starcem
omahneš na palete,
ki so vajina ležišča,
po bratsko deliš
mesni narezek
iz državnih rezerv
na tri dele.
Psička leže k tvojim nogam.

Ne sanjaš o dopustu na obali,
sanjaš o topli vodi,
wc školjki,
mizi za katero bi spodobno jedel.
Inciacija brez primere.
Ljubezen in Glas Srca
sta te Suhokranjca
po suhem pripeljala

v deželo zelenega zlata,

kjer reka da

in reka vzame.
Janez Krstnik
te z obredom poplave
posveti v posvojenca Savinje.

Hovk