
Ko noč srce ovija v svoje mreže;
v njih pajčevino na belini svile
iz niti solz, ki so gorje umile;
spomin na njo sonetov voz mi vpreže.
Ples rim in verzov v vencu se prepleta,
pretaka kri se moja v njene vene,
zadržkov zdaj veriga se razklene,
ki je dušila dušo mi poeta:
"Ovij si sanje v mojo pesem, draga,
naj te ponese čustev rapsodija
in končno vse pomisleke premaga
srce naj tvoje, ki se tu opija
z ekstazo stihov, ki jih v večnost zlaga
le zate v meni strastna domišljija."
Pozdravljena Lidija,
hvala... res je, ljubezen je neizčrpna posoda - lepo povedano!
Lep pozdrav, Dejan
Zaista izvrsno i velemajstorski!
Čestitke,
Ivan
Pozdravljen Ivan,
Lepo je slišati pohvalo iz ust mojstra, kot si ti, hvala!
Lep pozdrav, Dejan
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Dejan Bosil
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!