*SSKJ

otróčji -a -e prid. (ọ́)
1. navadno v povedni rabi po govorjenju,
miselnosti ali ravnanju podoben otroku:

Gostolela je sinica
tam na bližnji jablani,
da je sita pritepencev,
ki so v krošnjo k njej prišli.

Oglasi se kuštrav vrabček:
"Kaj pa lišpaš si peruti?
Ko te gleda, vsak razume
ali vsaj na daleč sluti,
da bi rada več gledalcev,
ki bi tod okrog frčali,
da želiš oboževalcev,
da bi k tebi vzdihovali."

Stari vrabec, malo siv že
pa takole ji načivka:
"Ti bi rada le občinstvo,
nehvaležna zapeljivka!
Mlad je kljunček zapeljivi,
bistre te oči krasijo,
a zato, da vsak te hvali,
res se vredne mi ne zdijo."

In so vrabčki odleteli,
sama v krošnji naj kraljuje,
kakšen drug neumen ptič
naj sinico občuduje.

coprnica z barja