do koncev sveta kamorkoli si šel

nikjer nisi našel ničesar

česar ne bi mogel imenovati prijatelj

danes ne vem

kaj je bilo tvoje bogastvo

le da si posejal imena in zgodbe

daroval sebe s plesom

in v barvah ognjenih

v pesmi umreš in se rodiš kot metulj

in otrok te vpraša

si resnično metulj

zgodbe so bile ptice selivke

glasbila in zvok 

drevesa in kosti skozi katera si pelo

življenje

mnogo zatem si lahko rekel otroku

glej človek

glej metulj

vse to je resnično

rad bi vedel o sebi

pa ne slišiš piščali

gorijo zdaj lutnje

miko