O laži je napisanih mnogo stvari,

pregovorov in o usodi lažnjivih ljudi.

Ampak zakaj laž sploh obstaja?

Zakaj jo resnica ne dohaja?

Kaj je tisto, kar jo oživlja?

Zakaj ljudi tako poživlja?

Razmišljam!

Ali zato, ker moraš imeti izredno domišljijo

in seveda spominsko prostornino?

Ali zato, ker prenašaš ljudi naokokrog,

ko verjamejo v tvoj besedni slog?

Mogoče samo zato, ker te resnica boli

in laž precej lepše cveti?

Ali je tvoja slika iz laži bolj čudovita,

zato naj bo resnica skrita?

Kakor koli, jaz lagati nočem in ne znam, 

saj z resnico bolje se razumem, vam priznam. 

Pa še spominska bi sposobnost me izdala, 

saj ne vem kje in s kom sem se z lažjo igrala.

Zato jo raje kot vžigalice pustim pri miru, 

ostane naj v svojem prikritem okviru.

Če me vprašaš za nasvet, ti ga povem, 

če pa ne, pač tiho sem. 

Ampak vedi, da povedala bom bom to kar mislim,

ne zlagano hvalnico, da ugodim le tvojim željam kislim.

Tudi sama rada slišim kruto le resnico,

ki pomaga najti mojo notranjo kresnico,

da razsvetli prav vse kar me ovira,

v moji rasti, da življenje moje mi razkriva.

Zato povem vam po pravici, 

rada imam ljudi, ki govorijo po resnici.

Saj na ta način prav nič ni skrito,

vse lepo odprto in odkrito.

kar bi v noči nas strašilo

ali skozi dan morilo

ali nam življenje otežilo.

Ker v sebi sem pomirjena,

nisem prav v nič prisiljena.

Živim avtentično iskreno,

ne mečem nikomur pod noge poleno.

Postavila sem svoje meje 

in življenje zdaj me greje.

Nikomur slabega prav nič ne voščim,

iskreno ljubezen v življenju privoščim.

olgasem