u dubokoj noći veslaš
još dublje vode i na izviru dana
pitaš: što to bijaše
surovost žića dok šuti
nebeska pustoš.
u dubokoj noći piše: zaboravi.
treba zaboraviti.
tiho se okreni suncu,
vidjet ćeš svjetlost, raduj se
kristalima svojih godina.
da si se okrenula vidjela bi
kako svako novo proljeće
pokreće nove latice, kako se
sve obnavlja, lista, cvjeta, raste
dok se ti pretvaraš u ponizne oči
koje ne vide i usta
koja ne govore.
bojažljivo šuteći svoju noć
nisi spoznala da bivaš pjesma,
ni što to bijaše žudnja
pod pečatom, hodom i težinom
mlinskog kamena.
Tako je Mirko, potrebno je pozabiti vse slabo in preko sonca videti mavrico in vse Dobro. Lp, Caki
Mirko,
ništa ne treba zaboraviti .... :) sve ostaje skriveno u prošlosti.
Lepa pesem!
Lep pozdrav, Dejan
Vse pozabljeno je shranjeno in prihaja na dan, kar tudi ta pesem dokazuje...
Hvala na pažnji, Caki.
lpm
Hvala, Dejane, za osvrt i vrijeme.
lpm
Hvala na posjeti i pažnji, Nado.
lpm
Svit, radujem se Tvojoj reakciji i pažnji.
Hvala lijepa,
mp
Čestitke k pesmi, ki raziskuje vrzel med neprestanim prenavaljanjem in razpadanjem ...
lp, Ana
Ana, počašćen sam komentarom i podcrtavanjem.
Lijep pozdrav iz SA
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<< LP Tomi
Nosiš v sebi tisto modrost ki je ni med nami.Uveljavlja te kot lirskega poeta.
Tomi, hvala na lijepim riječima.
Srdačno
iz SA,
mp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!