Ko proti meni ziblješ se kot breza,
v viharju las razširiš svoje veje;
želim te zdaj, pozabi na kasneje,
izgovor vsak sedaj je le pretveza.

V očeh iskri se večna ti uganka,
kako skrivnostne najdem naj stezice,
ki sam sem skril v iskanju jih resnice,
v zablodi tavajoč tam brez prestanka.

Prevzema sla me, divja moč narave,
obstanem v času, kjer tišina vlada,
kjer moji verzi, pesmi vse sanjave

na robu obnemijo kraj prepada -
zavem se v sebi silne te skušnjave -
hotenja, da bi zmagala naslada.

Dejan Bosil