Zjutraj mlekar name mleko odloži,
raznašalec name vrže časopis,
ki nemarno ponesnažijo ga psi,
da pusti mi črn grd odtis.

In potem še mačka pritepena
zaznamuje name svoj obstoj,
žalostno vzdihujem za napisom,
ki me včasih je krasil: "TA DOM JE MOJ".

Mesece in leta že žalujem
na tem mestu, vsem na razpolago;
včeraj pa sem slišal skozi vrata,
da sem tu pred vrati le za zgago.

A kot vem, me bodo še imeli.
Kam bi sicer blatne čevlje dali?
Notri v hiši je vse medicinsko čisto
in ne bodo menda tam svinjali!

Taka, bratci, je usoda moja,
name lepi se umazanija;
ko odslužim, šel bom na smetišče
in končana moja bo stihija.

coprnica z barja