V globinah noči, ko se zvezde potuhnejo, Sem se izgubil, kot zibka, ki plava po temni reki. V moji duši so se stiskale bolečine, In v srcu so se širile sence neskončne. A tihi glasovi so me obdajali, kot zvoki tisočletij, S svojimi melodijami, ki so se prepletale z mojimi misli. Vabili so me k odhodu, v svet brez bolečin, Kjer bi se končno našel mir, brezskrben in svoboden. Kot veter so plesali okoli mojega uma, S svojimi šepetajočimi besedami, polnimi skrivnosti. Glasovi so se izgubljali v mojih globinah, Kot dihajoči sadeži, ki so razkrivali svoje skrite plati ter sladkobo. Včasih so govorili otipljive sanje, Kot cvetlice izgubljene v neznanih poljanah. Obdajali so me s svojimi besedami, nežnimi kot rožni listi, In me vabili k odhodu, v deželo brez sence in skrbi. Še vedno jih slišim v kotičku mojega uma vedar so zadnje čase glasnejši in glasnejši, slajši in vse bolj zapeljivi in stem zahtevajo vedno bolj grozotne stvari katere so tako krvave in tako samo uničjive da jih ne morem opisati. a vsak dan se slišijo in zdijo bolj zapeljive in mamljive, ne vem koliko dolgo se bom lahko še opiral tem sladkim klicem ki me vabijo in prepričujejo v večni počitek.

Dražan