Ko v mater vrtamo vsega presiti,
zastrupljamo in sekamo drevesa,
ne more mati bolečine skriti,
zajoče silno in predsmrtno stresa.
Mi nismo krivi, vpijemo v oblake,
čeprav smo videli početje močnih
in tiste zamujene pozne vlake,
vsemu povedali kdaj nekaj sočnih,
smo za ograjami v svetovih varnih
uspavali z ekrani se, lažmi,
z udobjem nudenim na slikah kvarnih,
ker lažje je, če kdaj se zamiži.
Ihtenje umiri v vode se plitve,
pozabijo prisege se, molitve?
Poslano:
05. 08. 2023 ob 07:58
Spremenjeno:
05. 08. 2023 ob 08:06
O, kako ti znaš z besedami ... Več kot primerna pesem, ob tej katastrofi, se ti je zapisala, Poetesa Irena. Kdor koli si še dela utvare (pa če pustimo ob strani razne teorije zarot), da ta naša mati nima očes, sluha, je neobčutljiva za vse to, kar ji nenasitni grabežljivci, plenilci počnejo, pač nikoli še ni imel bližnjega stika s to prijazno dobrotnico, ki nam podarja vse svoje zaklade ... Tudi nežno, prijazno se zna odzvati, te pobožati s svojo milino, ako ji znaš prisluhniti ...
Lep pozdrav ti želim,
Sašo
Hvala za tenkočutno trkanje...
LpM
Ljudje sicer "nekaj veljamo," toda kar počnemo Naravi nam to veljavo vztrajno demantira, saj vemo da Narava lahko živi brez nas, mi pa brez nje ne moremo preživeti.
moral sem pogledati za dodolo. odlična.
lp, m
Sašo
Mateja
Svit
miko
Ana
najlepša hvala
objem vsem
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!